I don't know where I'm going
But, I sure know where I've been,
...
here I go again on my own
Goin' down the only road I've ever known,
...
Naš prvi letošnji "upokojenski" izlet. Na tržaški Kras, k slovenskim zamejcem. Tako jim pravimo, čeprav ... čeprav ne vemo zakaj in kaj bi pravzaprav z njimi. Zamejski Slovenci, kako da ne ... še s svojimi ne vemo kaj bi.
Kakorkoli, tokrat sta izlet pripravila Mini&Breda in okoli izbrane poti ni debate.
Pot nas vodi ... po avtocesti (rezultat napredka) ... vse do Italije in naprej ... do odcepa za Opčine, naprej proti Colu in vasici Repen.
Avte pustimo pod gričem in se peš odpravimo proti cerkvi Repentabor, ki ima zelo zanimivo zgodovino. Legenda pravi, da je ime Repentabor nastalo v časih, ko so ga napadali Turki. Ko je braniteljem zmanjkalo kamnov, so na napadalce začeli metati repo. Turki so se neznanega orožja menda tako ustrašili, da so jo jadrno popihali. S tistih časov se na vzhodni strani vidi še približno 10m starega obzidja, jarek, ki je obzidje obdajal, pa je zasut. Zanimiva je še župnijska hiša gotskega sloga in občinska hiša, zgrajena na skali, visoki 3m. Tabor (418m) je lepa razgledna točka.
S hriba se spustimo v vas. Značilnosti so vaški vodnjak, kraška hiša (tokrat zaprta za obiske) in pa stari kamniti portali, ki stojijo pred hišami. Napisani so v starem slovenskem jeziku, datirajo pa preko 200 let nazaj. Zanimivo je tudi manjše jezerce. Za pot do tja povprašamo domačina, ki nam prijazno, v zamejski slovenščini pojasni kako do tja. Prčji dol je podolgovata dolina, globoka do 70m. Na dnu, med drevjem, posajenim zaradi lepšega videza, se skriva jezerce. Po širini meri približno 30m in je prava oaza za vodne rastline. Zaradi stalnega vodnega vira je vegetacija zelo bujna.
Naslednja postaja je Grotta Gigante, podzemna jama, baje z največjo podzemno dvorano v Evropi. Nahaja se v bližini vasi Brščiki. In res, dvorana je velika. Nekaj čez 100m globoka, s premerom tudi okoli 100m. Z zanimivimi kapniki, lepo osvetljena. Vendar - pozor - čaka vas cca 500 stopnic. Najprej gre skoraj vertikalno navzdol in potem po drugi strani enako navzgor. Pogledi v jami so lepi, razsvetljana domiselna, temperatura stalna, 11C. V isti vasici najdete tudi Pavla Hrovatina (Paolo Hrovatin) umetnika, ki dela male čudeže iz kamna. Če imate čas, se ustavite pri njem, prijazno vam bo povedal in razkazal kaj, kako, s čim obdeluje kamen. Njegovi zdelki so tudi naprodaj.
Zadnja postaja, največja znamenitost naše poti je bil Devinski grad, (Castello di Duino). Njegovi lastniki, grofje Turn un Taxix od nekdaj naklonjeni raznoraznim novostim, kot tudi kulturi in znanost. Iznajldi in pričeli so razpošiljanje pošte s poštno kočijo. Proti gradu vodi sprehajalna pot s prekrasnimi pogledi na zalive v tržaškem morju. pot je poimenovana poRainer Maria Rilke-ju, znanemu da so njegova dela zelo zaznamovana filozofa Schopenhauer in Nietzsche, velik vpliv sta imela na njegov kritičen pogled na krščanstvo. Grad je bil (tudi) zaprt , uradno naj bi ga odprli dan kasneje. Škoda.
Počasi se je pričelo temniti, zato smo svoje (plehante) konjičke obrnili proti domu.
Kaj reči. Lep izlet, predvsem me je presenetilo, da sploh nisem imel občutka, da sem v Italiji. Povsod dvojezične table in povsod so govorili slovensko. Tudi med seboj, na ulici, v gostilni,...
In to je to. Čakam na naš naslednji "upokojenski" izlet. Mislim, da ima pri njem tudi moja malenkost nekaj zraven. Če čisto nič drugega, se ga vsaj udeležim.
Slikovni del zgodbe vidite na povezavi >>> click-click <<< photos
But, here I go again,
Here I go again,
Here I go again,
Here I go,
Here I go again...
But, I sure know where I've been,
...
here I go again on my own
Goin' down the only road I've ever known,
...
Naš prvi letošnji "upokojenski" izlet. Na tržaški Kras, k slovenskim zamejcem. Tako jim pravimo, čeprav ... čeprav ne vemo zakaj in kaj bi pravzaprav z njimi. Zamejski Slovenci, kako da ne ... še s svojimi ne vemo kaj bi.
Kakorkoli, tokrat sta izlet pripravila Mini&Breda in okoli izbrane poti ni debate.
Pot nas vodi ... po avtocesti (rezultat napredka) ... vse do Italije in naprej ... do odcepa za Opčine, naprej proti Colu in vasici Repen.
Avte pustimo pod gričem in se peš odpravimo proti cerkvi Repentabor, ki ima zelo zanimivo zgodovino. Legenda pravi, da je ime Repentabor nastalo v časih, ko so ga napadali Turki. Ko je braniteljem zmanjkalo kamnov, so na napadalce začeli metati repo. Turki so se neznanega orožja menda tako ustrašili, da so jo jadrno popihali. S tistih časov se na vzhodni strani vidi še približno 10m starega obzidja, jarek, ki je obzidje obdajal, pa je zasut. Zanimiva je še župnijska hiša gotskega sloga in občinska hiša, zgrajena na skali, visoki 3m. Tabor (418m) je lepa razgledna točka.
S hriba se spustimo v vas. Značilnosti so vaški vodnjak, kraška hiša (tokrat zaprta za obiske) in pa stari kamniti portali, ki stojijo pred hišami. Napisani so v starem slovenskem jeziku, datirajo pa preko 200 let nazaj. Zanimivo je tudi manjše jezerce. Za pot do tja povprašamo domačina, ki nam prijazno, v zamejski slovenščini pojasni kako do tja. Prčji dol je podolgovata dolina, globoka do 70m. Na dnu, med drevjem, posajenim zaradi lepšega videza, se skriva jezerce. Po širini meri približno 30m in je prava oaza za vodne rastline. Zaradi stalnega vodnega vira je vegetacija zelo bujna.
Naslednja postaja je Grotta Gigante, podzemna jama, baje z največjo podzemno dvorano v Evropi. Nahaja se v bližini vasi Brščiki. In res, dvorana je velika. Nekaj čez 100m globoka, s premerom tudi okoli 100m. Z zanimivimi kapniki, lepo osvetljena. Vendar - pozor - čaka vas cca 500 stopnic. Najprej gre skoraj vertikalno navzdol in potem po drugi strani enako navzgor. Pogledi v jami so lepi, razsvetljana domiselna, temperatura stalna, 11C. V isti vasici najdete tudi Pavla Hrovatina (Paolo Hrovatin) umetnika, ki dela male čudeže iz kamna. Če imate čas, se ustavite pri njem, prijazno vam bo povedal in razkazal kaj, kako, s čim obdeluje kamen. Njegovi zdelki so tudi naprodaj.
Zadnja postaja, največja znamenitost naše poti je bil Devinski grad, (Castello di Duino). Njegovi lastniki, grofje Turn un Taxix od nekdaj naklonjeni raznoraznim novostim, kot tudi kulturi in znanost. Iznajldi in pričeli so razpošiljanje pošte s poštno kočijo. Proti gradu vodi sprehajalna pot s prekrasnimi pogledi na zalive v tržaškem morju. pot je poimenovana poRainer Maria Rilke-ju, znanemu da so njegova dela zelo zaznamovana filozofa Schopenhauer in Nietzsche, velik vpliv sta imela na njegov kritičen pogled na krščanstvo. Grad je bil (tudi) zaprt , uradno naj bi ga odprli dan kasneje. Škoda.
Počasi se je pričelo temniti, zato smo svoje (plehante) konjičke obrnili proti domu.
Kaj reči. Lep izlet, predvsem me je presenetilo, da sploh nisem imel občutka, da sem v Italiji. Povsod dvojezične table in povsod so govorili slovensko. Tudi med seboj, na ulici, v gostilni,...
In to je to. Čakam na naš naslednji "upokojenski" izlet. Mislim, da ima pri njem tudi moja malenkost nekaj zraven. Če čisto nič drugega, se ga vsaj udeležim.
Slikovni del zgodbe vidite na povezavi >>> click-click <<< photos
But, here I go again,
Here I go again,
Here I go again,
Here I go,
Here I go again...
0 comments:
Post a Comment