Človek bi lahko pomislil, da imaš po recimo 10 obiskih istega kraja že vsega dovolj. Pa ni tako.
Vsakič je kaj novega. Tokrat smo poleg toplega morja in sončnega vremena doživeli čisto pravo tropsko nevihto. Na Sinaju? Pri vsej neskončni puščavi in vsem pesku? Jap! Ne moreš verjamit! Šest (6!) ur je nalivalo, grmelo, nebo se je bliskalo, kot bi ga nekdo priklučil na kakšno jedrsko elektrarno.
Voda nama je zalila kolibo, tekla je s stropa, po stenah, pod vrati, celo is stikal in vtičnic. Noro! Vso robo sva na hitro zbasala v potapljaške torbe, vse skupaj zvekla k nama na posteljo ter čakala. In čakala, čakala,... domačini so bili tako prestrašeni, da so rabili nekaj časa preden so ugotovili, da nas morajo preseliti kam višje. In tudi so. Le da hiše tu niso narejene za dež in zgodba se je ponovila. Tokrat ni bilo druge rešitve kot vztrajati. Po prestani nevihti sva vsa izmučena in neprespana vse jogije, ki so bili na voljo zvlekla enega na drugega, se spravila na vrh ... in zaspala.
Drugo jutro je bilo videti posledice. Povsod polno globokih kanalov, ki jih je na svoji poti sprala voda, glavne ceste je na več delih čisto odplaknilo. Premiki z avtomobili so bili zelo otežkočeni, na nekatere lokacije pa z avti ni bilo moč priti.
Tudi morje je bilo zaradi ciklona in nizkega zračnega tlaka višje za meter do dva od normale, ter precej razburkano. Ladje dva dni niso smele na morje.
Torej nam ni preostalo nič drugega, kot ostati tam, kjer smo. Izležavanje maksimalno in polnjenje baterij. Plaža, čaj, plaža, knjiga, dremež, čaj, knjiga, plaža,.... izgledalo je da bo šlo v nedogled. Pa ni. Tretji dan po poplavah (mimogrede odplavilo naj bi nekaj vasi v goratem delu Sinaja in bilo naj bi okoli 60 mrtvih) smo se lahko prvič odpravili proti Sharmu na Old Market. Posledice popolav so bile še vedno vidne, v trgovinah je bilo zelo lepo videti vodne črte nastale zaradi poplav. Nekje meter visoko nad tlemi. Po cestah so imeli raprostrte z vodo prepojene tepihe, ki so se počasi sušili. Baje da takega dežja niso imeli najmanj 14 let. Če pomislim, takrat tudi vseh hotelov ni bilo. In prav lepo je bilo.
V glavnem imeli smo se oh in sploh in tko naprej ... baterije napolnjene ... pripravljeni za nove zmage.
In še se vrnemo.
slike >>> clicky-click <<< photos
Vsakič je kaj novega. Tokrat smo poleg toplega morja in sončnega vremena doživeli čisto pravo tropsko nevihto. Na Sinaju? Pri vsej neskončni puščavi in vsem pesku? Jap! Ne moreš verjamit! Šest (6!) ur je nalivalo, grmelo, nebo se je bliskalo, kot bi ga nekdo priklučil na kakšno jedrsko elektrarno.
Voda nama je zalila kolibo, tekla je s stropa, po stenah, pod vrati, celo is stikal in vtičnic. Noro! Vso robo sva na hitro zbasala v potapljaške torbe, vse skupaj zvekla k nama na posteljo ter čakala. In čakala, čakala,... domačini so bili tako prestrašeni, da so rabili nekaj časa preden so ugotovili, da nas morajo preseliti kam višje. In tudi so. Le da hiše tu niso narejene za dež in zgodba se je ponovila. Tokrat ni bilo druge rešitve kot vztrajati. Po prestani nevihti sva vsa izmučena in neprespana vse jogije, ki so bili na voljo zvlekla enega na drugega, se spravila na vrh ... in zaspala.
Drugo jutro je bilo videti posledice. Povsod polno globokih kanalov, ki jih je na svoji poti sprala voda, glavne ceste je na več delih čisto odplaknilo. Premiki z avtomobili so bili zelo otežkočeni, na nekatere lokacije pa z avti ni bilo moč priti.
Tudi morje je bilo zaradi ciklona in nizkega zračnega tlaka višje za meter do dva od normale, ter precej razburkano. Ladje dva dni niso smele na morje.
Torej nam ni preostalo nič drugega, kot ostati tam, kjer smo. Izležavanje maksimalno in polnjenje baterij. Plaža, čaj, plaža, knjiga, dremež, čaj, knjiga, plaža,.... izgledalo je da bo šlo v nedogled. Pa ni. Tretji dan po poplavah (mimogrede odplavilo naj bi nekaj vasi v goratem delu Sinaja in bilo naj bi okoli 60 mrtvih) smo se lahko prvič odpravili proti Sharmu na Old Market. Posledice popolav so bile še vedno vidne, v trgovinah je bilo zelo lepo videti vodne črte nastale zaradi poplav. Nekje meter visoko nad tlemi. Po cestah so imeli raprostrte z vodo prepojene tepihe, ki so se počasi sušili. Baje da takega dežja niso imeli najmanj 14 let. Če pomislim, takrat tudi vseh hotelov ni bilo. In prav lepo je bilo.
V glavnem imeli smo se oh in sploh in tko naprej ... baterije napolnjene ... pripravljeni za nove zmage.
In še se vrnemo.
slike >>> clicky-click <<< photos
